V družbi indijskih jastrebov

Avtorica: Živa Živic

Najine nosnice je s prvim korakom, ko sva zapustila letališče, napolnil močan sladkast vonj, za katerega nimam dovolj bogatega besednega zaklada. Gost in nasičen zrak v New Delhiju ti daje občutek, da bi ga lahko jedel. Naši evropski noski, razvajeni od čistega in svežega zraka, katerega privilegij imamo dihati v deželi na južni strani Alp, preprosto niso pripravljeni na koktejl smoga, izpuhov, začimb in še marsičesa, kar ti ponudi dvajset milijonsko mesto. »Naj se avantura začne!« si pravim in previdno stopim proti taksistom, kjer vitek možic drži v rokah list papirja z mojim imenom...

Tokratni potopis bo bolj skozi oči pilotke začetnice, zato mi oprostite morebitno pomanjkanje informacij o preletih, po katerih najbrž najbolj hrepenite. Odločitev za jesensko potovanje v Indijo je padla že v začetku leta. Sliši se malo pretirano, da sva za najino prvo pravo padalsko potovanje izbrala drugi konec kontinenta, vendar je finančno Indija zelo dostopna dežela. Sicer pa je bila že dolgo na moji listi držav, ki jih želim obiskati. Najboljši pogoji za letenje so v predmonsunskem obdobju med marcem in majem, vendar niso primerni za začetnike, saj je termika močna in groba, ozračje pa nestabilno. Sodeč po besedah najinih predhodnikov, ki so že preleteli tamkajšnje gore in pa po nasvetih iz revije Cross Country, je precej bolj prijazno pomonsunsko obdobje v oktobru in novembru, ko postane ozračje stabilnejše, vendar ne preveč tudi za daljše prelete. Več besed o letenju pa malo kasneje. Kar se tiče samega potovanja me je najbolj skrbela viza, ki jo pridobiš elektronsko. Indijci naj bi si vzeli precej časa za odgovore...tudi do dva meseca (tako strašijo na blogih). Najina izkušnja pa je bila popolnoma drugačna. Odgovor v dveh dneh, brez težav, indijska viza je najina. To je to! Nič naju več ne ovira.

Pa nadaljujmo spet v indijski prestolnici. Najina končna destinacja, znamenita vasica Bir, je od glavnega mesta Indije oddaljena 540 km severno ali 12 ur vožnje s taksijem. Seveda se lahko odločiš za notranji let do Dharamshale, od koder je vožnje le še dobri dve uri, vendar pa je tveganje za izgubo prtljage toliko večje. Slednje je žal izkusil Žiga, ki se nam je pridružil teden kasneje. K sreči je zaradi čakanja na prtljago zapravil le dan in pol. Vsekakor svetujem komurkoli, da za to pot izbere nočni »semi sleeper« avtobus, ki je dovolj udoben, da prespiš vsaj nekaj ur mukotrpno dolge vožnje, odšteješ pa le 15 evrov. Kljub temu sva bila z odločitvijo za taksi zadovoljna. Kako drugače bi sicer pristno doživela vožnjo po razvpitih indijskih cestah? Verjemite, nič te ne pripravi na tamkajšnji promet. Razen tega, da se vozi po levem pasu, drugih predpisov praktično ni. Prometnih znakov je bore malo, pa še tisti ki so, so bolj dobronameren nasvet kot pravilo. Na tripasovni avtocesti se giblje štiri ali pet linij vozil, ki vztrajno ignorirajo črte na cestišču kot meje pasov. Najpomembnejši del kateregakoli motornega vozila je hupa, smerniki so le za okras (v večini vozil najbrž še nikoli niso bili prižgani). Vozi se na centimetre blizu, zaradi česar pogosto pride tudi do kontakta. Vendar pa se, razen če ni večje škode, ponavadi kar nadaljuje pot brez paranja živcev za nastalo udrtino na odbijaču. Vsemu temu pa še prištejte skuterje, ki imajo naložene med dva in štiri potnike, tuk-tuke, nore avtobusarje in tovornjakarje, sprehajalce, kolesarje, pse in seveda krave. Indijski promet je res bogato doživetje, zaradi katerega se na naših cestah le še redko jezim. Omenila sem krave. Brez pretiravanja, res so povsod. Ob cesti, na cesti, pred trgovinami, na tržnicah, v mestih, izven mest ... očitno so popolnoma prilagojene na tamkajšnje življenje, saj na hupe tudi trznejo ne. Če se je odločila, da bo ležala sredi ceste, boš pač ti tisti, ki se bo umaknil. Med vožnjo res vidiš blišč in bedo te kontrastne dežele. Ženske, ki so v svojih sarijih (barvita tradicionalna oblačila) naravnost čudovite, deset metrov nižje pa suhljate berače z odsekanimi dlanmi. Bogato okrašene stavbe in templje, na drugi strani ceste pa revne barakice, katerim po možnosti manjka četrta stena. Luksuzne hotele, čez en kilometer pa ogromen kup smeti (lahko bi mu rekli kar grič), ki na eni strani gori, na drugi po smeteh brskajo krave in psi, nad njimi pa krožijo jastrebi.

Ko smo počasi premagovali kilometre in se pomikali vedno bolj severno, se je začela spreminjati tudi pokrajina. Zmeraj več zelenja, nekoliko čistejši zrak, vedno bolj razgiban relief, začele so se kazati tudi prve vzpetine in za njimi pravi štiritisočaki. Prvič v življenju sva videla prostoživeče opice, ki si kar na ograji ob cesti vzajemno brskajo bolhe in z zvedavimi očmi opazujejo dogajanje okoli njih. Žal je bil najin voznik mož redkih besed, tako da kaj več od imena nisva izvedela od njega. Po naporni ampak izjemno slikoviti vožnji sva v večernih urah le prispela v hotel. Tam naju je na najino prijetno presenečenje že pričakal Jerry (Jernej Marčič), ki je že štirinajst dni spoznaval radosti tamkajšnjih hribov. Lastnik hotela naju je toplo sprejel in še odpeljal na večerjo. Da ne bo pomote, ko rečem hotel, s tem mislim le na sobo s posteljo, stolom in kopalnico. Saj to je konec koncev vse kar potrebuješ, ješ pa v lokalnih gostilnicah.

Naslednji dan sem izpustila letenje, saj je bilo počutje primerno dvodnevnemu potovanju, Jan pa seveda ni zapravljal časa in je že prvi dan »odbil« 125 kilometrski prelet. Naj tu podam nekaj osnovnih podatkov za pilote. Vzletišče Billing (2420 m n.v.) leži nad vasico Bir, kjer je tudi uradni pristanek (1520 m n.v.). Prevoz na vzletišče najdeš pred hotelom Surya, ki je nekakšno središče padalskega dogajanja. Takoj po zajtrku pred hotelom čakajo šoferji, ki v majhne taksije zbašejo štiri pilote in štiri nahrbtnike. Po 40 minutni ovinkasti vožnji (cesto so v obdobju najinega bivanja tam popolnoma obnovili...malo se zamisliš nad tem, kako dolgo trajajo taka dela pri nas) prispeš do vzletišča, kjer je v tem obdobju že zjutraj precej gneče. Kdor ima v mislih daljši prelet mora nekje do desetih zjutraj že nabirati višino v domačem stebru, vzhodno ali južno od vzletišča. Slednje sicer ni problem, saj se na preletaško perspektiven dan uporabna termika zbudi že okoli devetih zjutraj. Bir je postal tako atraktiven med padalci tudi zaradi vetra, ki je večinoma dovolj šibak, da ne ustvarja zračnih vrtincev za ovirami.

Klasična »avtocesta« sega proti severozahodu, kjer po sprednjih grebenih dosežeš obratno točko v Dharamshali. Previden moraš biti le, da ne letiš nad rezidenco Dalaj Lame - McLeod Ganj - k čemur se tudi obvežeš, ko plačaš dovolilnico za letenje. Še povratek in že imaš v žepu ustaljeno stotico. Druga linija sega preko visokih gora proti severovzhodu do Manalija, vendar je povratek zgodba zase. Veliko pilotov mora tam pristati in se vrniti s taksijem. Popularno postaja tudi letenje »zadaj«, med mogočnimi skalami šesttisočakov Himalaje, ki pa s seboj prinese določena tveganja. Baza se namreč preko dneva spušča. Če si primoran pristati v tamkajšnjih dolinah, te najverjetneje čaka nekajdnevna hoja nazaj. Lahko si prepričan, da reševalnega helikopterja tam ni. Če se po nekaj uspešnih dnevih letenja naveličaš istih linij, lahko poskusiš še s pristajanjem na vrhu slavnega »Golf Cours-a«, ki je na tretjem grebenu zahodno od vzletišča ali na »Camp 360«, ki leži približno 15 km vzhodno od vzletišča. Slednji je obvezni postanek Vol Biv (letenje z bivakiranjem) odprav, kjer so skoraj vsak večer postavljeni šotori. Let do Manalija ni uspel nikomur od nas, razen kasneje Jerry-ju. Z Janom sva se odločila, da raje najameva motor in se preprosto zapeljeva tja. Del poti z dvokolesnikom nama je prijetno družbo delal Žiga, zato sem mu v nadaljevanju odstopila vsaj nekaj besed o našem izletu.

Na uradnem pristanku te pričakajo bosonogi otroci, ki ti v zameno za nekaj indijskih rupij lično zložijo padalo. Pristajanje je lahko malce problematično, saj se s suhih polj pred pristankom sproščajo baloni toplega zraka, teren za pristajanje pa se rahlo spušča. Pristanek je sicer ogromen. Prostora imaš navadno popolnoma dovolj, lahko pa ti manjše preglavice povzročajo učenci tamkajšnjih padalskih šol, ki se nemoteno igrajo z rokovanjem padal na tleh. Kar se tiče pristajanja izven uradnega pristanka ... naselja in ceste so povsod na južni strani grebenov, tako da brez skrbi. Dodatna previdnost je potrebna le zaradi številne električne napeljave. Je pa res, da »curaža« ni za tiste najbolj občutljive. Lepi travniki so tu redki, tako da se padala pogosto odloži na pesek, grmičevje, tudi trnje.

Ti kraji so v tem obdobju preplavljeni s piloti iz vseh koncev sveta, zato moraš pričakovati gnečo na vzletišču, v prvih stebrih in na pristanku. Kljub preštevilnim pilotom v prvih stebrih ponavadi ni težav, saj se skoraj vsi držijo pravil v zraku. Opazila sva le, da so nekateri piloti postali manj potrpežljivi, tudi agresivni, ko so se dobri preletaški dnevi bližali koncu in so postajale razmere vedno stabilnejše in tehnično zahtevnejše. Svoj delež k gneči prispevajo tudi tamkajšnje ptice. Kot ljubiteljica favne, si bom Bir najbolj zapomnila po mogočnih jastrebih, ki se brez trohice strahu približajo tvojem krilu ... in pa tudi po vpitju na te iste ptice, saj sploh ne gledajo kam letijo. Z enim od njih je imel Jan celo bližnje srečanje. Izkazalo se je, da je Bir tudi tandemska Meka. Vendar ne bi priporočila, da tam svojim najdražjim podarite polet v tandemu. Oprema je namreč precej dotrajana, turban je pogosto nadomestilo čeladi, rezerva pa očitno ni obvezen del opreme, saj sva videla precej praznih kontejnerjev za reševalna padala.

V času najinega bivanja je bil vsak dan letljiv. Vetra in dežja ni bilo. Če ne drugega, si se lahko vsak dan vsaj spustil s padalom v dolino. Sicer je letenje na sprednjih grebenih primerno za vse pilote, tudi za začetnike. Medtem ko pohajkovanje z našimi plastičnimi vrečkami zadaj, v pravih hribih, zahteva več izkušenj, odločnosti in jeklenih živcev, saj sorazmerno z mogočnostjo gora narašča tudi moč termike. Glede na vrtoglave višine, ki jih lahko dosežeš na najboljše dneve, je potrebno vzeti v zakup zelo nizke temperature. Tudi najdebelejše rokavice ne ustavijo hudega mraza, ki se po Janovih izkušnjah na 5000 m n.v. ostro zažre pod nohte. Kjerkoli že letiš, ti pokrajina ponudi dih jemajoče razglede. Opazuješ lahko zasnežene vrhove veličastnih gora ter mnoge slapove, ki se z ogromno silo raztreščijo po skalah na nešteto kristalov. Če pa imaš dovolj ostro oko, morda opaziš tudi igrive opice, ki te nehote s tresenjem drevesnih krošenj privabijo bližje, saj misliš da je listje vznemirila termika.

Kar se tiče hrane in vode ni bilo večjih težav. Seveda si ne smeš dovoliti požirka vode iz pipe. Za ta namen je v središču vasi postavljen filter za vodo, ki je očitno dovolj učinkovit, da se izogneš želodčnim težavam. Hrana je izjemno okusna in obilno začinjena. Bi pa svetovala, da za tisto obdobje postanete vegetarijanci. Kvaliteta mesa je glede na videno namreč zelo vprašljiva.

Indija ne bi bila Indija, če te ne bi na vsakem koraku spremljal potepinček.Vaški psi so številni ampak zelo prijazni. Nemalokrat se zgodi, da se ti na popoldanskem sprehodu pridruži zvesti spremljevalec, ki si želi samo malo trepljanja po glavi. Bir je veliko več kot samo letenje. Na ogled ponuja tudi številne budistične samostane in templje. Tu so dom našli številni Tibetanci, ki so po izgonu Dalaj Lame v prejšnjem stoletju prebežali v Indijo. Njihovi mirni in tihi vrtovi predstavljajo popolno nasprotje hrupnim ulicam. V najinem času bivanja sva imela priložnost doživeti veseljačenje ob hindujskem prazniku »Divali« ali prazniku luči. Indijci počastijo svetlobo z neumornim prižiganjem petard in raket. Naše novo leto jim pri tem ne sega niti do gležnjev ...

Na tej točki bi čestitala bralcu, ki se je naivno podal v prebiranje strani, misleč da bo to le nekaj minut čitanja. Pa vendar ste nekateri z mano ostali do konca. Naj končno zaključim: Indija pretrese oči, ušesa, nos in okušalne brbončice vsakogar, ki jo raziskuje. Do zadnjega te ne pusti ravnodušnega. Domov se vrneš z izjemno bogatimi izkušnjami, osupljivimi zgodbami, predvsem pa z odločitvijo, da jo čez nekaj let ponovno obiščeš ...

Črtica

Avtor: Žiga Bajt

Letet smo šli, res je, ampak pogled je že prvi dan od nizkih baz uhajal k enoslednim traktorjem, ki so bobneli po cestah in so bili slišni celo v zraku. Royal Enfield trga gate. Na trupu angleško indijskega lepotca se bohotijo razne cevi, zaščite in ojačitve. Leder zic in štarter od Fap- -a, neupravičeno kradeta pozornost edinemu cilindru, ki zračno hlajen zmore slabih 20 konjev pri 350 kubikih. Vožnja z Royal Enfieldom je bila prva želja na ček listi, takoj za letenjem in smo jo uresničili kmalu potem, ko smo ruskim medvedom priznali premoč v borbi za inverzne balončke.

Po nekajdnevnem garbanju (beri letenju), smo jo za restday ubrali čez čudovite indijske hribe in doline. Prvi del poti smo se s skupnimi močmi in z izdatnim hupanjem po levi strani prebijali proti svobodi. Ohrabreni s preživetimi prvimi kilometri smo zavili vsak v svojo dolino. Krajša varjanta je ponujala slabih 8 ur drzno speljanih ovinkov, polnih presenečenj v obliki nepremičnih (luknje, skale, manjkajoči odseki ceste) in premičnih ovir (ljudi, opic, krav, konjev in tovornjakov). Sploh slednji se ne vozijo niti po indijskih prometnih predpisih, ampak kjer jim paše, kjer je cesta manj luknjasta, oziroma kar po zakonu močnejšega. Daljša pot je vodila do Manalija in šele naslednji dan nazaj. Traso smo seveda izbrali premišljeno, padalsko orientirano, saj nas je zelo zanimalo, kako prideš nazaj, če sedeš v doline tam zadaj. Ugotovili smo, da iz prve doline nekajkrat na dan vozi celo avtobus in tam padalce dobro poznajo. V drugi dolini te po curaži reši samo sreča ali močne noge, tretja dolina pa ima 'avtocesto', s taksijem se da domov v 5 urah. Tako da ni panike, kdor ima jajca lahko zarine v prave hribe.

Naslednji dan smo šli na štart bolj zgodaj. Zanimalo nas je, če je naš MXGP vložek in izdatno odpiranje ročice za plin zadosti premešalo zrak, da bodo pogoji boljši in da ne bo za vsako prestavo spet ler, kot je na Royal Enfieldu.

In veste kaj, delovalo je.