Dolina miru in letenja

Ni prav veliko proizvajalcev jadralnih padal, ki bi na tako simpatičen način občinstvu ponudili testiranje jadralnih padal, kot to počne zadnja leta tirolska Nova. Veliko zaslug za dogodek, ki so ga poimenovali Nova Hike and Fly Days, imajo ekipni piloti Vera Polaschegg, Thomas Hofbauer, legendarni Toni Bender in verjetno še kdo. Preizkušanje vseh aktualnih modelov padal, ki poteka v enkratnem gorskem okolju, je zabava, učenje in družabni dogodek hkrati.

Vse se je pričelo leta 2013 na avstrijskem Štajerskem, ko sta Thomas in Vera prvič organizirala testiranje padal v stilu hodi in leti. Predstavitev je popolnoma uspela in postala tradicionalna. Leta 2014 se je odvijala v Alt Ausseeju, medtem ko je leta 2015 in 2016 odpadla zaradi slabega vremena. Šele leta 2017 je vreme v Alt Ausseeju ponovno omogočilo srečanje, a žal se je tega leta končalo tragično, saj se je smrtno ponesrečil 46letni pilot, ki je nad pristajalnim prostorom izvajal akrobacije. Leto kasneje, 2018, je prireditev potekala na Južnem Tirolskem, v idilični dolini Sarntal.

Dobro jutro, Nova

Letošnjo jesen je Nova organizirala srečanje ponovno na Južnem Tirolskem. Zadeva se mi je zdela zanimiva in poučna, zato sva se z Ireno dogodka udeležila. Mirna dolina Gsies (Valle di Casies) leži kakšnih 70 km severovzhodno od Bolzana. Gre za manjšo, 22 kilometrov dolgo doli no, ki se od večje, Pustriške, odcepi proti severu, kmalu za Toblachom (Dobbiacho). Obkrožena je s številnimi vrhovi, ki segajo vse do 2.837 metrov visoko. Iz naših krajev najhitreje pripotujemo preko Beljaka, Lienza in čez Sillian do Toblacha. Spomladi in poleti se tukaj v zraku dogaja marsikaj, tudi zelo dolgi preleti, jesen pa je vendarle rezervirana za pohodnike in seveda tiste, ki s hribov tudi letijo.

Idilična dolina je turistično dobro razvita v vseh letnih časih, vendar tukaj ne bomo našli gosto delujoče mreže vlečnic, ki bi pozimi polnile številna smučišča. Ne, resnici na ljubo je treba reči, da je vlečnica le ena sama in pozimi deluje ob eni in edini krajši progi, ki je primerna zgolj za začetnike ali izrazito nezahtevne smučarje. Poleti seveda ne obratuje. Popolnoma jasno, da je večino zanimivih vzletišč moč doseči le peš.

Tukaj živi večinsko nemško govoreče prebivalstvo, italijansko jih govori komaj slaba 2 procenta, še manj ladinsko (jezik iz podskupine romanskih jezikov, ki je preživel prav zaradi alpskih geografskih značilnosti). Največji kraj je St. Martin, naš dogodek pa se je odvijal nekoliko severneje, v St. Magdaleni. Najsibo turizem, arhitektura ali človeški odnosi. Prvobitnost, spoštovanje in iskrenost se tukaj pišejo z velikimi črkami. Domačini so sproščeni, že kar toplo prijazni tudi v odnosu do tujcev in jadralnih padalcev. Izgleda, da je množični, nebrzdani turizem zaenkrat zaobšel to čudovito dolino, zato tukajšnji prebivalci dokaj blagohotno gledajo na redke jadralne padalce, ki pristajajo na njihovih bohotnih pašnikih. Vsa dolina je nabita s pozitivno energijo, zato ni čudno, da jo domačini imenujejo kar »popek sveta«.

Celotna prireditev je potekala na bazi prostovoljstva in z veliko mero srčnosti. Člani lokalnega društva Para Alpin Gsies, s Tobiasom Graffom na čelu, so z veseljem priskočili na pomoč in kot lokalni poznavalci odlično odigrali vlogo vodnikov. Za nas so pripravili ture različnih težavnosti, nekako po receptu  za vsakogar nekaj. Najbolj enostavna v ponudbi je bila planšarija Uwaldalm (2000 m), Ta je bila edina na repertoarju, ki je imela dostop tudi z vozilom. Ostale ture so imele bolj visokogorski značaj. Naprej proti severu Hochkreuz (2739 m), na zahodu doline Fellhorn (2518 m) in Durra (2299 m), na severozahodu Hühnerspiel (2238 m) in na vzhodu veličastni razglednik Pfannhorn/Hochhorn (2662 m).

Rana ura

Ob 8. uri zjutraj se je na lep jesenski dan, pred enim od lokalnih hotelov v kraju St. Magdalena, začela zbirati četica nadobudnih ljubiteljev narave, hoje, hribov in letenja. Ena ura je bila rezervirana za razdelitev padal, ki smo si jih rezervirali že doma, preko spleta.

Ob devetih smo se potem odpravili do uradnega pristanka. Tam so nas prevzeli domači fantje in nam v izdatnem »briefingu« razložili vremensko situacijo in postopek pristajanja na njihovem terenu. Ker je dolina dovolj široka in polna pašnikov, večjih problemov ni bilo. Organizator je glede na nesrečni dogodek iz leta 2017 še posebej poudaril, da nikakršni akrobatski manevri niso zaželeni ali dovoljeni in apeliral na nas, da se dogovorjenega strogo držimo.

Simpatična planšarija Uwaldalm nas je pričakala na dobrih 2000 metrih višine. Vzpeli smo se kakšnih 600 višinskih metrov, kar je bilo ravno prav za uvod in ogrevanje. Na planini je bilo veliko živine, predvsem krav, največ slave pa so poželi simpatični kosmati pujski. Vsi smo tekali kot obsedeni za njimi in prav vsak si je želel vsaj enkrat pobožati to veličastno živalco. A ni bilo dolgo, ko se je zgodba obrnila. Ko smo se naveličali in odložili svoje nahrbtnike v travo, so pritekli pujski nad nas in prav nesramno so se lotili vsebine naših nahrbtnikov. Nekomu so pregriznili plastenko za vodo, drugemu odprli nahrbtnik in pričeli raznašati njegovo vsebino povsod naokrog, medtem ko je tretji pohodnik že vlekel svoje pohodniške palice iz požrešnih pujskovih čeljusti. Te živalce se nikakor niso pustili odgnati. Pomagala ni ne lepa, ne grda beseda. Potem smo bežali mi in slednjič smo dokončno pobrali šila in kopita in nadaljevali še zadnjih 200 m do vzletišča, pod Spielbühel, kjer je bila vetrna vreča. Sicer je bilo možno vzletati kar nad planšarijo, a Slovenci smo že takšni patroni, da vedno silimo do vrha, če se le da. Tudi midva sva šla. Širok plato je ponujal enostaven vzlet in veliko možnosti za igranje s padalom. Zadeva nama je bila tako všeč, da sva se popoldne še drugič odpravila na vrh peš.

Po letenju je bilo v petek in v soboto zvečer predvideno krajše predavanje, ki je bilo prvenstveno namenjeno druženju. Če smo se že zjutraj držali »padalske točnosti«, je bila dogovorjena večerna ura še veliko bolj raztegljiva. Vsi smo leteli do teme in čas je tekel hudimano hitro. Slednjič smo se vendarle zbrali. Brez hude krvi, seveda. Bilo je eno takšno ležerno, sproščeno srečanje in čas ni bil tisti, ki bi nas v naši sproščenosti oviral.

Prvi družabni večer smo tako preživeli ob predstavitvi pohajkovanja od Bodenseeja do Königseeja. Till Gottbrath, Klaus Eberle in Vera Polaschegg so se na pot odpravili v jesenskem času, ko je bila termika že redka dobrina in pri avanturi jih je vodila le ena misel – čimbolj sproščeno in umirjeno. Dolgi preleti in velike hitrosti niso bile njihova prioriteta. O svojem pohajkovanju so posneli daljšo reportažo, ki jo je v priljubljeni oddaji o gorah prikazala bavarska televizija, na kar so bili še posebej ponosni.

Led je prebit

Drugi dan zjutraj smo se dobili prav tako pred hotelom in najprej spet razdelili padala. Tokratna avantura je terjala nekoliko več previdnosti in razumevanja, saj je v kraju potekala tradicionalna prireditev, ki je še najbolj spominjala na kravji bal pri nas. Z visokogorskih pašnikov so prignali živino. Priljubljena turistična prireditev je v kraj privedla množico turistov. Naš pristajalni prostor je bil tokrat prepolovljen in dodobra zaseden z avtomobili, saj so ga preuredili v parkirišče. Ceste in poti, ki so  vodile mimo, so bile polne krav, ki so se vračale v dolino. Tako je veljal v zraku poseben režim, kjer ni bilo zaželeno in tudi ne dovoljeno preletavanje živali, ker bi jih naše sence dodatno plašile pri že tako stresnem pohodu s planin na nižinske pašnike. Vesele turiste so vabile številne stojnice z dobrotami in pijače je bilo na pretek. Živa glasba je igrala sproščenim ljudem in nekje so se slišali celo zvoki domačih Avsenikov. No, mi nismo podlegli skušnjavi. Vodila nas je strast do letenja.

Poleg že znane poti na Uwaldam, je tokrat najino zanimanje pritegnil Fellhorn (2518 m). V slabih štirih urah smo premagali 1200 višinskih metrov. Sama tura ni bila posebej težavna; manjši izziv je čakal le pol ure pred vrhom, kjer smo morali premagati dokaj odprt greben, ki je bil pokrit z nekaj centimetri debelo snežno odejo. A na vrhu smo bili deležni mogočne nagrade, saj se je v trenutku odprl razgled na bližnje Dolomite, vse do oddaljenega Ortlerja na zahodu. Vodja ture je na dolgo in široko opisal vso rajsko panoramo, nato pa podrobno razložil postopek vzleta in pravila letenja glede na dejanske vremenske razmere. Opisal je možnosti za termično jadranje ter pokazal smer pristanka in dodal še navodila za najbolj varno pot do tja. Na vrhu smo se izdatno naužili jesenskih hribov in se šele nato v zmernem vetru podali na pot v dolino. Prav nikomur se ni mudilo navzdol.

Zvečer je predavanje pripravil Stefan Lauth. Trenutno imata z ženo Uli priznan evropski in svetovni rekord za tandeme v prostem preletu v trikotniku na razdalji 232,68 km. Tokrat je govoril o svojem podvigu od Nice (Azurna obala) do Dunaja, ki ga je opravil povsem sam leta 2018. Prvo tovrstno pustolovščino je odlično prestal in očitno se pri tem ni ustavil, kajti letos se je napotil še iz Nice do Innsbrucka in nato še od jezera Garda do Bassana, prav tako sam, brez kakršnekoli podporne ekipe. Predavanje je bilo prava zakladnica znanja, saj je govoril tako o opremi in pripomočkih, ki jih je uporabljal pri svojem podvigu, kot tudi o številnih zankah, na katere naleti pilot, kadar se sam podaja na takšen izziv, kot je prečenje Alp. Posebej je poudaril upoštevanje zračnega prostora, razumevanje vetrovnih sistemov v Alpah, kot tudi poznavanje terena, ki je marsikje prepreden z jeklenimi vrvmi od žičnic. Hkrati je velik zagovornik uporabe interneta med letenjem in številnih aplikacij, ker mu vedno in povsod omogočajo pridobitev informacij in podatkov za varno letenje. Prav tako zanimivo je bilo tudi slišati, zaradi kakšnih vzgibov se človek odpravi na takšno pot in zakaj potrebuje pri tem vsaj mesec dni neplačanega dopusta. Odgovor se skriva v raziskovanju lastne duše in potrebnem času za to.

Veliki finale

Tretji dan je vremenska napoved obljubljala prihajajoči fen. Posledično smo določili spet ista cilja. Lenuhi so se odpravili že zjutraj na planšarijo kar s klubskim terenskim vozilom. Tisti z manj kondicije so se odpravili na planšarijo peš, mi močni fantje (in dekleta) pa spet na pravi hrib. Visokogorski pašniki so nas tokrat pričakali brez živine.

Fellhorn je za slovo postregel z močnejšim vetrom. Bojazen prihoda fena je bila še nekoliko bolj oprijemljiva. Zato se tokrat na vrhu nismo pretirano obirali in smo kar drug za drugim odpotovali s tistega prelestnega hriba. Brez poležavanja, brez prevelike mere razmišljanja in brez sanjarjenja. S pristankom se je potem za večino končala prijetna tridnevna avantura. A nekateri smo vendarle še vedno želeli loviti zadnje sončne žarke na nebu. Zato sva se z Ireno odpravila še zadnjič na Uwaldam. Vendarle je tokrat utrujenost botrovala najini zadnji turi, saj sva se pozno popoldne – proti najinim načelom – na hrib odpravil z avtomobilom. Malce sva mislila pri tem tudi na Tonija, ki je čakal le še na nekaj zamudnikov – na nas. Trikrat lahko uganjujete, kdo je v nedeljo zadnji pristal? No, ampak Toni je bil vseeno nasmejan in prijazen, kot vedno.

V treh dneh se nas je zbralo okrog 60 udeležencev, večinoma iz Nemčije in Avstrije. Vreme je dobro sodelovalo z nami, dolina in okoliški vrhovi so žareli v močnih jesenskih barvah, mogoče je malce mešal štrene le prihajajoči fen. Zato smo nekoliko prilagodili naše ture in se vedno odpravili na tista vzletišča, ki so po izkušnjah lokalnih pilotov zagotavljala varno letenje. Spremstvo lokalnih pilotov na turi nas je rešilo vseh dilem glede izbire ture, primernega vzletišča ali živčnega spremljanja vremena, kar je bila zelo velika prednost za sproščeno letenje. Večina nas je preizkušala predvsem lahka padala. Midva sva letela z Ibexom 3, z majhno kvadraturo in Ibexom 4. Preizkusila sva tudi lahko varianta Iona 5 in seveda Novinega paradnega konja za lahka pohajkovanja  Doubleskina. Najbolj pa sva se veselila – tako kot večina udeležencev – da sva se lahko družila z isto mislečimi, spoznavala nove ljudi in njihove letalne tehnike in prakse, in seveda letela v hribih, ki so prav tako lepi, kot naši, in kamor brez Nove, Vere in vseh ostalih prijaznih ljudi, nikoli ne bi segel najin pogled. Vesela sva in hkrati ponosna, da sva spoznala veliko zelo srčnih ljudi. Zato se bova v te kraje zagotovo še vrnila, saj zaradi fena še nisva letela s Pfannhorna, nisva imela časa, da bi poizkusil najboljšo pizzo v kraju,  nisva nazdravila s šilcem doma čega žganja, ker sva se preveč gnala in niti enkrat se nisva, na lokalnem kravjem balu, zavrtela v plesnem koraku na kakšno narodnozabavno vižo. Dobro, zadnjo željo mogoče izpustimo, vse ostalo pa velja.

Še enkrat hvala proizvajalcu Novi, Veri Polaschegg, Toniju Benderju, Tobiasu Grafu in vsem, ki so nama omogočili tri nepozabne dneve na Južnem Tirolskem.

Avtor: Arnold Lešnik