14 stvari, ki sem se jih naučil v zadnji zimi

S svojim 777 Queen 2,  jadralnim padalom športnega razreda, je Hugh Miller na začetku letošnjega leta na prvi dan British Winter Open v Kolumbiji pometel s tekmovalno CCC kategorijo (CIVL Competition Class). Tekmovanje je nadaljeval s tekmovalnima padaloma Zenom in Enzom 3 in v naslednjih tekmovalnih dneh dosegal slabše rezultate. Z nami tukaj deli pridobljene izkušnje.

1. Sproščenost pomaga

Resnica je, da sem bil pred tekmovanjem res prestrašen. Na treningu, namesto da bi skupaj z vodilno skupino na polno tiščal mojega Enza 3, sem odjadral nazaj v Roldanillo v predčasni pristanek. Nisem imel poguma za letenje. V zadnjih nekaj mesecih so me zapustili prijatelji in dobri piloti Innes Powell, Pierre Naville in Anthony Allen in spraševal sem se, kaj počnem tu. Svojo Queen 2 sem s seboj pripeljal »za vsak slučaj« in se odločil, da bom z njo letel prvih nekaj dni tekmovanja. Ob dejstvu, da sem na trolinijcu, sem se osredotočil, da me ne bo skrbelo za rezultat in da se bom predvsem zabaval.

2. Zadovoljni morate biti s tem, s čimer letite

Občutek, da lahko popolnoma obvladujete svoje krilo, je velika psihološka prednost, in to je vsekakor veljalo, ko sem letel s Queenom 2. Vem, da sem se pogosto spodbujal, da lahko obvladujem tekmovalno padalo, a ga verjetno še ne. Zato se bom udeležil dodatnih tečajev ekstremnih postopkov. Tekmovanj se udeležujejo piloti, ki prevzemajo večja tveganja od običajnega in v igri je čutiti »normalizacijo odstopanja«. Ob tem sem opazil tudi, kako strah lahko strah še krepi in potreboval sem nekaj razumnih klepetov s prijatelji, da sem spoznal, da me je moj strah omejeval in da prestop na Zena ni bila velika stvar.

3. Osredotočite se na užitek, ne na rezultate

Theo Warden, za svoj lanski uspeh na evropskem prvenstvu v jadralnem padalstvu, priznava osredotočanje na užitek v letenju. Leto vam pomaga tudi, če vam na tekmovanju ne gre najbolje. Mark Watts je pred zadnjim dnem tičal na četrtem mestu in zadnji dan letel za zmago. Kmalu je pristal in končal na 17. mestu. »Koga briga?«, je kasneje razmišljal.

4. Finesa pri počasnem letenju v dobrem zraku je vedno boljša od finese pri hitrem letenju v slabem zraku

Na začetku prve naloge sem dobil veliko lekcijo. Vodilna skupina tridesetih pilotov se je razletela vzdolž grebena in se v bistvu znašla v spuščajočem zraku. Tisti, ki smo malo zaostajali, smo se izognili luknji in zavili desno pod dobro vidno linijo oblakov. V petih minutah smo prednjačili za okoli 700 metrov. Kot poreče izvedenec jadralnega padalstva in avtor knjig Kelly Farina, bo pilot padala B na dobri liniji vedno premagal pilota padala D na slabi liniji.

5. Če ste zadaj, lažje sprejemate boljše odločitve

Alex Coltman je z Zenom zadnji dan zaključil na tretjem mestu. »Kako?« sem ga vprašal.

»No, pred končnim glideom sem bil približno trideseti, gledal sem, kako na različnih linijah vsi padajo z neba in si izbral najboljšo.«, je odgovoril. »Bilo je enostavno!«

Presenečen sem bil, kako mi je bilo resnično v veliko pomoč, da sem na Queenu 2. Znašel sem se v položaju, da gledam naprej kot na »televizijski zaslon«, kako poskušam opaziti, katero izmed petdesetih kril se najhitreje vzpenja in da sem res izbirčen glede svojih linij.

Nekateri piloti, kot je Xevi Bonet, so mojstri »vračanja v igro«, medtem ko drugi hitro izgubijo glavo, ko ostanejo zadaj.

6. Krila športnega razreda so (do neke točke) zelo zabavna za letenje na tekmah

Omogočajo vam užitek pri resnično kompaktnem vodenju in prednost v termiki, saj lahko smuknete v sredino in vrtite med ostalimi. Uživate lahko tudi v resnično nervoznih pogledih drugih pilotov. Po drugi strani lahko rečem, da ni nič hujšega, kot da vidim nekoga na športnem krilu pred mano, ko sem že na pol poti.

7. Trolinijce je težje leteti, ko jih tiščite do konca

Veliko govorjenja sem slišal na temo, da piloti na jadralnih padalih ENB in ENC letijo hitreje, ker se počutijo bolj samozavestni. Tega ne verjamem. Queen 2 ima resnično uravnotežen BC povezovalni sistem, ki verjetno nudi najučinkovitejšo kontrolo v C razredu med padali, ki sem jih letel, vendar je sistem okoren, delo je trdo in občutek ni tako intuitiven in povezan, kot pri dvolinijcih. Pri hitrem letenju sem se počutil veliko varneje na Zenu. Če želite tekmovati, vam resnično priporočam, da si naberete veliko izkušenj, nato pa si umislite dostopen dvolinijec in se z njim udeležite tečaja ekstremnih postopkov, dokler se na njem ne počutite resnično samozavestno, saj ne dvomim, da je dvolinijec edina vrsta krila, s katerim bi si želel tekmovati v prihodnosti.

8. Če letite s krilom manjše vitkosti kot prijatelji, ne glejte navzgor!

Na drugi dan je seveda vse šlo narobe. Začelo se je, ko sem kolega s Queenom 2 videl v vodilni skupini. Pobližje sem si ogledal to zaobljeno majhno stvar, kako se je vrtela v morju vitkih »morskih psov«, in na svojo grozo sem nenadoma spoznal, da gledam krilo, ki sem ga letel! Mentalno me je uničilo.

Prejšnji dan se mi je zdelo, da se mi je uspelo pretvarjati, da sem na bolj začinjenem krilu, ker preprosto nisem gledal gor. Kako za vraga sem si mislil, da bom tekmoval na tem rekreativnem padalu?!

Še vedno sem imel prijetno dirko, a ugotovil sem, da sem bil v šibkejših pogojih kaznovan, saj je razlika med razredi takrat veliko bolj opazna. Dvolinijci so prileteli na mesta, ki jih preprosto nisem mogel doseči. Po dveh nalogah s »kraljico« mi je organizator Lucho Jimenez prijazno posodil njegovega Zena, da sem z njim letel tri dni.

9. Pomembna je hitrost jadranja

»Kakšna mislite, da je finesa Enza 3 pri polni hitrosti?«, je med zajtrkom na tekmi lansko leto vprašal testni pilot Ozona, Russell Ogden. Okrog 8 ali 9:1 je bilo slišati okrog mize. »Ne. Približno 5,5:1«, je dejal Russ.

To se mi je zares usidralo v spomin. Krila športnega razreda, kot je Queen 2, so pri polni hitrosti očitno veliko počasnejša in imajo veliko bolj strme krivulje polare kot CCC krila.

Ampak pri polovici pospešitve se mi je zdelo, da se brez težav kosam z Zenom in nekaterimi CCC krili. Letenje do polovice pospešitve, razen v resnično neugodnem zraku, ni dajalo občutka, da se močno pozna na zmogljivosti. Ne poskušajte leteti v koraku s tekmovalnimi krili – pustite jih naprej, namenite čas iskanju jedra termike, nato pa se jim pridružite v najmočnejšem delu.

10. Pravzaprav je hitrost jadranja zares pomembna

Pri četrti nalogi sem se v »final glide« odpravil z drugim Zenom. Bila sva na isti višini, pod enakima kriloma, enakih barv, vse enako. Pred nama je bilo 7 km in moj kalkulator finese je pokazal, da potrebujem 10:1. K sebi sem stisnil roke, prisesal lička in se spomnil nasvetov Russella  jadraj na trimu.

Prijatelj poleg mene ga je pohodil in se odpeljal naprej, a tudi začel drseti pod obzorje. Malo podobno kot pikado na travi. Po 5km je prijatelj komaj dosegel ESS  (end of speed section), medtem ko sem križaril nad njim in pridrsel v cilj 2 km naprej s 70 m višine. Moje drsenje na trimu je bilo vsaj 35% boljše od njegovega pri polni hitrosti.

11. Ko stvari postanejo zapletene, je treba vztrajati

Do bistva prve naloge je prišlo prav na koncu. Organizatorji so po radiju sporočili, da je začel pihati pacifiški morski vetrič iz zahoda, s 35 km/h v dolini. Nebo nad nami je postalo modro in vodilni so zajadrali nizko v vznožje, v petkilometrsko borbo proti čelnemu vetru proti ESS pred njimi.

Morski vetrič ponavadi ubije termiko, jaz pa sem bil višje in bolj naprej v veter, tako da sem se ustavil v 1 m/s termiki, da bi razmislil. Nihče ni bil tako visok in pomislil sem, da je igre konec. Nato sem se pridružil Michalu Gerlachu v presenetljivo 2 m/s jedro. Nekaj jastrebov je bilo v navzkrižnem vetru, zato sem malo raziskal in našel ozko jedro s 34 m/s. S frontami morskega vetra sem imel od doma kar nekaj izkušenj. Običajno so jedra v morskem zraku ozka in razbita, dvigajo se nekaj sto metrov, nato pa se samo ustavijo... ampak to se je kar nadaljevalo.

Zgoraj, sredi modrega, sem zagledal meglico in nato nekaj minut kasneje sem bil v bazi, moj Oudie pa je kazal, da bom cilj dosegel s 500 m rezerve! Rezultat!

Ker pred seboj še vedno nisem imel nobenih sotekmovalcev, sem pospeševalnik pritisnil do polovice, a hkrati opazil, da je moja hitrost približno 50 km/h. Bil sem z vetrom v hrbet in mislil, da bo najbolje, če ohranjam višino čim dlje, preden padem v čelni morski vetrič, ki naj bi znatno pokvaril mojo fineso.

ESS sem dosegel še v kvalitetnem zraku visoko, a nizko spodaj je bil veter tako močan, da sem navpično pristal v cilju. Na pristanku je bil običajni šotor, z glasbo in prisotnimi gledalci, toda mislim, da nihče ni verjel, da je ta prikazen na trolinijcu prva pristala v cilju. Niti sam nisem verjel, če sem iskren – zato sem tiho spakiral padalo in se spravil na avtobus!

12. Pazi na opico

Seb Ospina je zmagal tako na kolumbijskem, kot na britanskem zimskem odprtem tekmovanju. Za naravnega pilota z več kot 1000 urami pod pasom v dolini Cauca si je bilo Seba možno predstavljati kot superpilota in njegove zmage pričakovati. Toda Seb ima tudi svoje demone – in njegov glavni sovražnik je tisto, kar imenuje »notranja opica«. Njegova vihrava stran, ki vedno želi napredovati in zmagati v majhnih bitkah. Po nekaj sestankih s športnim psihologom Thomasom Theurillatom (nekdanjim pomočnik Chrigela Maurerja na Red Bull XAlps) je Seb spoznal svoje prioritete; in sicer varnost, učinkovitost in zabavo – in te »sidrne besede« zapisal na svoj kokpit.

Na tem in prejšnjem kolumbijskem odprtem prvenstvu je prevladoval v vodilni skupini in po potrebi uspel tudi voditi, pri čemer je osvojil naloge in tudi ukrotil svojo notranjo opico. Nikoli to ni bilo pomembneje kot na zadnji dan, ko smo pet ur čakali, da je dež ponehal in se je megla razblinila, preden so sestavili nalogo.

Seb z letenjem dodatne naloge ni imel ničesar pridobiti, le veliko je lahko izgubil. Večina bi se zgrudila v dvoličnosti takšne situacije, a Seb je ostal pri sebi, in sicer z uporabo vaje za pozornost v jutru. »Že pravo dihanje je izredno učinkovito,« mi je povedal, »samo koncentracija na dihanje, ko sem v stresu, umiri zadeve v meni in jih postavi na pravo mesto.«

13. John Cohn ima običajno prav

Opazil sem, da se je Josh dva tedna prej dobro odrezal na svojem Omega XAlps na Monarca Open, zato sem mu poslal epoštno sporočilo z vprašanjem, kaj se je naučil iz izkušnje.

»Užival sem v tem, da se počutim super varno in da vrtim med vsemi ostalimi,.«, je odgovoril Josh. »Da bi mi vsi ubežali: niti ne toliko.« Ni mi podal mini trditve z argumenti o tem, kako premagati dvolinijce, na katero sem upal, a Josha ne moreš prekositi v tem, kako direktno vse pove.

Tekom tekme sem bil v stalni navezi z Joshem in mu povedal, da si mislim, da je bil moj dober rezultat prvega dne verjetno posledica tega, da mi je bilo povsem vseeno, kje končam. »Si že prebral knjigo Maxima Bellemina o tekmovanju?«, me je vprašal Josh. »Ne.«, sem odgovoril. »Tam piše nekaj o tem, kako sam sebi kopati jamo.«, je nadaljeval. »Kaj točno?«, sem vprašal. »Da vzletimo s šibkejšim padalom zato, da si damo razlog za slab nastop, še preden vzletimo.«, je odgovoril. Hvala Josh!

14. Pogosto nimam prav

Med superfinalom svetovnega pokala v jadralnem padalstvu leta 2013 sem napisal članek z naslovom »Jadralno padalstvo ni dirkaški šport«. V bistvu sem tekmovalno jadralno padalstvo zatrl, rekoč, da nikogar ne brigajo podrobnosti, kdo je koga premagal v cilju za koliko sekund.

To je zvok mene, kako jem juho, ki sem si jo zakuhal. Je precej cenen, bolj plastičen od slame, kupljene za 50.000 pesov na trgu, tako da je nekoliko žvečljiv. Toda brenčanje v ciljnih vrstah, družabnost, smeh, način, kako se dvolinijci čutijo, da so narejeni samo za hitrost, ter pomembno dejstvo, da smo cel teden epsko leteli, brez enega samega incidenta, je dovolj, da me je prepričalo, da sem se motil.

Zagotovo tekmovanja niso za vsakogar – in prosim, ali je moč kaj narediti glede smešne prenatrpanosti pilotov na začetku? – ampak lahko rečem, zdaj tekmovanja razumem.

Avtor: Hugh Miller

Vir: 14 things I learnt last winter, Cross Country št. 199, maj 2019

Prevod: Jernej Bodlaj