Leteti zgoraj brez ... Da, ali ne?

Zadnja leta smo vsi zmajarji pristaši »topless« vijuganja po zraku. Zgodilo se je, da imamo celo eno fletno punco, ki ravno tako preletava vršace, zgoraj brez. Tako sem si tokrat zadal nalogo, da raziščem ali je ta fenomen med zmajarji in zmajarkami sploh upravičen.

Da podučimo še padalski del bralcev,.. Nobena zmajarka ne skače zgoraj brez po Kovku. To kvečjemu pomeni, da leti zmaja, ki nima več jamborja na zgornjem delu krila.

Ob koncu 90-ih let se je zgodila zadnja večja revolucija v razvoju zmajarstva, kjer so aluminijasto prečno cev zamenjali v cev, izdelano iz karbonskih vlaken. S tem se je izgubila potreba po dodatni ojačitvi krila z jamborjem, kateri je preprečeval nezaželen zlom zmaja pri negativnih silah. Z majhno tehnično rešitvijo so rešili tudi zagato z zvitjem zadnjega krila in tako smo pridobili preskok v zmogljivostih na račun znatno manjšega upora.

Ti novi zmaji so bili od začetka zahtevni, okorni. Vseeno pa so do danes prišli do takšnega razvoja, da takega tekmovalnega zmaja lahko pelje vsak povprečno motorično razvit pilot s 100 urami pod zmajarskim dakronom.

Seveda se je istočasno delal razvoj tudi na prejšnjih, tako imenovanih »intermediate« zmajih, kjer se je, kar se je dalo, oklestilo raznih jeklenic, platna se je ukrojilo tako, da se zmaja pelje z mezincem, hkrati pa ti zmaji letijo tudi dokaj konkurenčno, nekako do 60 km/h.

Še ena velika razlika je omembe vredna. Cena. Medtem, ko so tekmovalni zmaji z vso navlako karbona nekje 10.000 € +, so tile zmaji srednjega razreda cenejši skoraj za polovico.

Poraja se vprašanje, zakaj 80 % zmajarjev v Sloveniji leti »topless« zmaje? Če bi mene kdo to vprašal kakšno leto nazaj, bi »iz topa ustrelil«, da seveda zato, ker so danes zmaji že tako nezahtevni za letenje, da ni potrebe po tem, da bi letel kaj »slabšega«.

Zadnji zmaj srednjega razreda, ki sem ga letel, je bil Seedwings Space in po pravici povedano, na njem nisem prav nič kaj dosti užival. Takoj za mano ga je dobil v roke brat, ki se je ravno izvalil iz objema zmajarske šole in je tako z njim nabiral prve ure letenja. Po enem letu sva zamenjala na tekmovalnega »toplessa« in prvi komentar po pristanku je bil: »Madona, kako je to »simpl« za letet.«

Človek bi rekel, da je zmajem srednjega razreda odzvonilo.

V letošnji sezoni se mi je ponudila priložnost, da dobim za potrebe »demo« letov v regiji, zmaja srednjega razreda z imenom Gecko. Ta zmaj je zadnja generacija jamborašev, zato sem bil še posebej vesel, da preizkusim kaj lahko v teh časih ponudi tak zmaj.

Zmaja sestavljam na Kovku in pregledujem, da ne naredim kakšne napake. Ko se navadiš enega sistema, je potrebno malenkost več koncentracije, da pripraviš zmaja z malo drugačnimi sistemi sestavljanja. Vseeno je zmanjšano število letvic dobrodošlo pri samem času sestavljanja. Pripnem se na zmaja in obrnem proti štartu. Prva stvar, ki jo opazim, je lahkotnost zmaja. Naši zmaji, kljub karbonu, dosegajo približno 35 kg teže, medtem ko ima ta kar 5 kg manj.

Na štartu je zmaj lepo uravnotežen, kar se lepo pokaže tudi pri prvih korakih, kjer krilo ne sili nazaj, kot je to navada pri prenekaterih. Ta uravnoteženost je še pomembnejša pri tistih bolj »vikend pilotih«, saj tako dopušča manj prostora za prevlečen štart in s tem povezane težave.

Pri skalah, zahodno od štarta, me čakajo prvi zavoji, kjer me takoj preseneti moja suverenost vrtenja blizu skal. Nekako čutim, da imam boljšo možnost upravljanja zmaja po osi, o čemer priča tudi pogled proti krilu. Zmaj ima dosti manjšo vitkost kot moj tekmovalni RX. S tem, ko je vitkost zmanjšana, je zmanjšan tudi razpon kril, kar se lepo odraža tudi pri moči, potrebni za upravljanje zmaja. V zavoj skoči brez nekega odpora, tam pa potem tudi lepo obsedi in pilota pušča skorajda v brezdelju. Po tisti zadnji izkušnji na Space-u, se je tukaj kar naenkrat odprl čisto nek drugi svet. Moje mišljenje, da so naši zmaji dejansko najlažji za upravljanje, je hitro izpuhtelo.

Preskok proti grebenu Nanosa pokaže, da so moja ušesa navajena hitrosti 80 +, kar pa zmogljivostim takega zmaja ni ravno po godu. Vseeno pa že majhna korekcija na 70 km/h pokaže krivuljo in dolet, kot sem ga vajen iz naših zmajev. Po pravici povedano, nas je tako ali tako bore malo, kateri letimo nad 80…

Za zaključek me čaka še pristanek. Sam s tem nimam problemov, vseeno pa se mi zdi, da Geckota lahko zvrtim v res vnaprej določen cilj in na koncu brezkompromisno odrinem ter dejansko stopim na tla.

Uf, neka nova izkušnja. Moji ideji, da se splača leteti le zgoraj brez, so se zamajala tla.

Da počasi zaključim, kjer sem začel. V Sloveniji je trend, da smo vsi na tekmovalnih zmajih. Kovk je en tak prostor, kjer se živemu človeku ni treba bati pristanka, saj nas čaka spodaj travnik, ki je kot letališče. Tudi če »scuriš«, boš našel nekaj spodobnega. Tukaj je ob vikendih tudi največ zmajarjev.

Potem pridemo v Posočje, kjer je le-teh že veliko manj. Julijci bi morali vabiti slehernega pilota, da jih obišče večkrat, a temu ni tako. Povečan promet v zraku, kakšen pristanek manj v dolini ter seveda malo »rock n rolla« v zraku botruje k temu, da se število naših zmajarjev tam zmanjša.

Naši tekmovalni zmaji pokažejo svojo pravo plat in neuletenemu pilotu se hitro zazdi, da ni kos »off-roadu«, ki ga čaka na poti k ekstazi Julijcev.

Ali je zmaj srednjega razreda odgovor za takega pilota?

Sam sem sedaj popolnoma prepričan, da ja. Verjamem, da bi marsikateri pilot odletel kakšno urico in tudi kilometer več, če bi lahko občutil, kaj ti zmaji danes predstavljajo.

Udobje, varnost ter še vedno zavidljive zmogljivosti, bi moralo prevladati na stran same funkcionalnosti zmaja. Pilot bi lahko spet raziskoval brez strahu, da bo pristanek premajhen njegovim izkušnjam. Cena je prav tako pomemben faktor. V zraku je ogromno starejših »topless-ov«, ki bi za isto ceno lahko bili novi zmaji. To pišem predvsem iz vidika varnosti. Prepričan pa sem tudi, da bi tako lahko kakšnega spečega pilota, na ta račun, povrnili spet med oblake. Edina in res edina stvar, ki bi lahko prevladala v korist zmajev brez jamborja, je zmogljivost pri višjih brzinah, a kot sem že omenil, malo nas je, ki v tistem rangu sploh kdaj letimo.

Avtor: Matjaž Klemenčič