Letenje in intuicija

Pomislite, kako fino bi bilo, če bi imeli poseben čut za odkrivanje termičnih stebrov. In če opazujete vrhunske preletaše na delu, bi lahko prisegli, da ga nekateri zares imajo. Zagotovo ga imajo kanje in drugi pernati »profesorji«, ki zlahka najdejo dviganje, četudi niso prebirali knjig o meteorologiji in fiziki. Ali bi lahko običajni smrtniki uporabili tak šesti čut? Bi ga lahko razvili?

Pisati resno o šestem čutu ali intuiciji ni preprosto. Piscu se namreč lahko hitro zgodi, da zaide na področje mistike in paranormalnega. Čeprav so take razlage privlačne, se jim bom na široko ognil. Nobene magije ni v intuiciji. Kar sledi, je povzeto izključno iz znanstveno podprtih dognanj s področja psihologije in nevroznanosti.

Med XC preletom je velik del naše pozornosti usmerjen v iskanje naslednjega termičnega stebra. Da bi ostali v zraku, moramo najti dviganje, preden tla najdejo nas. Nenehno se moramo zato odločati: katero linijo leta ubrati? Pohoditi pospeševalnik ali potipati naokoli za dviganjem? Na katero stran zaviti, ko krilo vzdrhti in začuti termiko? Se tisti kumulus pred nami šele formira ali razpada? Nas čaka dviganje na levem ali desnem hribčku?

Dobri piloti na takšna vprašanja večinoma najdejo prave odgovore. Natanko tudi zato so dobri piloti. A kako jim to uspeva?

Razum in intuicija - počasno in hitro razmišljanje

Ljudje imamo v glavi dva sistema za odločanje. Nobelovec Daniel Kahneman ju je označil kot počasno in hitro razmišljanje. Počasnemu razmišljanju lahko rečemo razum, hitremu intuicija. Razum uporabljamo, ko analiziramo različne opcije in z logičnim sklepanjem poiščemo najboljšo. Razum je natančen in zanesljiv, a lahko naenkrat obdeluje le omejeno število informacij. Raziskave kažejo, da lahko naši možgani istočasno procesirajo okrog pet neodvisnih podatkov. Pri problemih z večjim številom neznank začne razum samodejno posploševati in takrat njegova zanesljivost močno pade. Gibanje zračnih tokov v atmosferi je blazno zapleten fizikalni proces, z nepredstavljivo mnogo spremenljivkami. Če bi želeli napovedati formiranje termičnega stebra, bi morali v vsaki točki opazovanega območja izmeriti številne parametre (tlak, temperaturo, hitrost,...), jih vnesti v zapletene matematične enačbe, ter ponavljati izračun za vsako naslednjo sekundo. Ni ga genija, ki bi to zmogel med letenjem razumsko preračunavati. V ravno takih primerih se zato najbolj splača dati priložnost občutkom. Če jim seveda znamo prisluhniti.

Kako deluje intuicija?

Naši možgani nikoli ne spijo. Četudi se tega ne zavedamo, kot spužva srkajo podatke iz okolja in jih v ozadju nenehno obdelujejo. Iz spominov in preteklih izkušenj možgani samodejno spletajo nepregledno mrežo vzorcev, prav ti vzorci pa so podlaga za delovanje intuicije. Naj navedem primer. Izgubljaš višino in se že oziraš po pristankih, ko najdeš rešilni steber. Ves vesel ga navijaš, ter bežno opazuješ, kako se pod tabo oddaljujejo travniki in hiše in drevesa in cesta in pokopališče in še kaj. Naslednjič se ti zgodi podobno in spet pobereš nad nekim pokopališčem, ki ga zavestno niti ne registriraš. Vseeno se v možganih ohrani spominska sled, ki povezuje »britof« z dviganjem. Ko boš naslednjič zagledal hribček s pokopališčem, se ti bo preprosto zazdelo, da bi tam lahko bil steber, čeprav ne boš imel pojma, zakaj. Intuicija je kot avtopilot, ki se preko občutkov in čustev vtika v naše odločitve, ne da bi mi to sploh opazili. Se na občutke lahko zanesemo? Nobelova nagrada za psihologijo ne obstaja, zato so jo prej omenjenemu Kahnemanu dali za ekonomijo. Zakaj ekonomijo? Ker ekonomisti in tržniki njegova dognanja izredno uspešno uporabljajo pri nategovanju potrošnikov. Intuicija nas namreč zlahka zavede, saj deluje neodvisno od razuma, kar z drugimi besedami pomeni, da je neumna »kot noč«. Pri letenju se moramo tega še prav posebej zavedati in držati občutke na vajetih. Intuicija ne bo nujno postavila varnosti na prvo mesto, zato bi moral vsako intuitivno odločitev potrditi še razum.

Zanesljivost intuicije je močno odvisna od znanja in izkušenj na določenem področju. Pilot začetnik, ki nima še skoraj nobenih uporabnih spominskih vzorcev o letenju, svojim občutkom ne bi smel pretirano zaupati. Lahko pa jih pozorno spremlja in testira, ter tako pospeši tkanje nezavedne mreže znanja, ki napaja intuicijo. To je tudi najboljši recept za ostrenje intuicije: pridobiti kar največ znanja in izkušenj ter s pomočjo povratnih informacij preverjati pravilnost svojih odločitev.

Ko se spopadeta razum in intuicija

Komu zaupati, kadar nam razum dopoveduje eno, občutki pa nasprotno? V zadnjih 10-20 letih je bilo narejenih ogromno raziskav iz strategije odločanja. Proti pričakovanjem se je izkazalo, da razum ni vedno boljši razsodnik od občutkov. Celo nasprotno - pri problemih z zapletenimi ali nejasnimi pravili (npr. nakup avtomobila ali stanovanja), so se najbolje obnesle tiste odločitve, ki so bile sprejete na mah. Dlje ko so se ljudje odločali in razumsko analizirali svoje možnosti, manj so bili pozneje zadovoljni z odločitvijo. Pri športnikih in trenerjih se je prav tako potrdila prednost intuitivnega odločanja pred razumskim. V vrhunskem športu še izraziteje kot pri amaterjih, kar je razumljivo - profesionalci imajo več izkušenj in posledično boljšo intuicijo.

Intuicija se je praviloma bolje odrezala pri nalogah v dinamičnem in manj predvidljivem okolju (npr. športno igrišče), razum pa v stabilnem (npr. pisarna), ter pri reševanju natančno definiranih problemov. Če je okolje preveč nepredvidljivo (npr. igranje lota), sta tako razum kot intuicija enako nemočna. Razum je uspešnejši pri dolgoročnih napovedih, intuicija pa pri napovedovanju takojšnjih dogodkov.

Tisti čudni občutek, da raje ne bi šel v zrak

Evolucijsko je intuicija veliko starejša od razuma. Podedovali smo jo od najzgodnejših prednikov pred mnogimi milijoni let. Razvila in ohranila se je iz enega samega razloga – v kritičnih trenutkih je reševala življenje. Kadar grozi nevarnost, so intuitivne odločitve samodejne in hitre, ter najpogosteje pravilne. Ker je v našem športu prisotnega kar nekaj tveganja, bi bilo nespametno zanemarjati opozorilne znake, ki jih preko občutkov sporoča naš intuitivni sistem. Občutek strahu ali nelagodja, ki se nepričakovano pojavi na vzletišču, bi lahko bil zgolj posledica slabo prebavljenega zajtrka ali filmske grozljivke, ki smo si jo ogledali prejšnji večer. Še bolj verjetno pa je, da je naša intuicija v okolju (ali telesu!) zaznala nekaj, kar bi nas lahko ogrozilo, ter zato sprožila alarm.

Zaključim naj zato z varnostnim nasvetom. Kadar nas občutki napeljujejo v lahkomiselnost, naj ima zadnjo besedo razum. Če občutki narekujejo previdnost, pa jim raje zaupajmo. Morda poznajo dejstva, ki jih je razum spregledal.

Avtor: Aljoša Čoh

Foto: Dean