Varnost pri hoji in letenju
Avtor: Theo de Blic
Vir: Cross Country, št.193 – september 2018
Prevod in priredba: Arnold Lešnik
Nasvete o varnosti letenja vrhunskega akrobatskega pilota Thea de Blica smo v naši reviji že brali. Nazadnje o reševalnih padalih. Mladi Francoz, ki išče z jadralnim padalom svobodo na nebu že od dvanajstega leta, tokrat razmišlja o varnosti pri hoji in letenju (Hike and Fly)
Svoje izkušnje je strnil v deset dokaj enostavnih pravil. Prisluhnimo mu.
Hoja in letenje sta ena od učinkovitih sestavin mojega treninga. To je dejavnost, ki redno zapolnjuje moje življenje. Morda zveni čudno, vendar menim, da je hribovsko letenje ena najbolj nevarnih disciplin v jadralnem padalstvu.
Ne bom pretiraval, če bom dejal, da se tukaj večinoma gibljemo v dokaj surovem in nevarnem okolju. Prav zato se velikokrat zgodi, da se znajdemo na skrajnih mejah naših fizičnih in psihičnih sposobnosti. Naša želja seveda je, da se po uspešno opravljenem vzponu - in spustu, ki mu sledi -vedno varno vrnemo N v domače zavetje in da je reševalni helikopter zgolj zadnji, skrajni izhod takrat, ko odpove letalska sreča in še prej razum.
1. Kadar razmere na vrhu ne omogočajo varnega vzleta, moramo vedno imeti dovolj časa, da lahko varno sestopimo.
Najbolj nevarni del pri naši dejavnosti je zagotovo prav letalni del. Nemalokrat se zgodi, da smo se odpravili navzgor povsem zastonj, ker razmere ne dopuščajo vzleta. Lahko, da smo narobe ocenili vremenske pogoje ali so se razmere bistveno spremenile, medtem, ko smo polni upanja hiteli navzgor. Nevarno postane takrat, kadar se nam mudi in želimo za vsako ceno odleteti navzdol. V tem primeru se nam lahko zgodi, da trenutne razmere ocenimo vse preveč optimistično. Lahko da na štartu premočno piha, nam pa se zdi, da ni tako hudo ali piha neugoden hrbtni veter, ki ga ocenimo za še sprejemljivega. To se mi je že velikokrat zgodilo, in vsakič, ko sem potem uspel varno pristati – seveda popolnoma preznojen od napora – sem ugotovil, da bi bilo drugič veliko bolje, če bi manj optimistično ocenjeval dane razmere.
2. Spremljajmo vremenske napovedi in lokalno vreme.
Pri hoji in letenju se velikokrat znajdemo na mestih, kjer ponavadi ne letimo ali vzletamo. Se pravi, da nimamo vedno povsem natančnih podatkov o lokalnih razmerah ali trenutnem vremenu. Ko smo enkrat v zraku, se lahko zadeve precej boleče končajo – še posebej, če uporabljamo posebej prirejen lahek sedež za gorsko letenje. Kadar se pripravljam na vzlet in stojim nekje na vrhu, si vedno vzamem dovolj časa in zelo previdno ocenim splošno situacijo. Največkrat z opazovanjem oblakov, vetra, ptičev. Garancije seveda ni in presenečenja so vedno mogoča, a če dobro opravim domačo nalogo, so le ta precej redkejša.
3. Preden odletimo navzdol, si privoščimo pošten počitek.
Ko smo končno prišli na vrh, smo seveda šele na pol poti. Preden se lotimo drugega, zahtevnejšega dela našega popotovanja, si vzemimo čas in uživajmo v razgledih. Dodobra se nadihajmo, umirimo po napornem vzponu in šele ko smo se sprostili in nekoliko ohladili, smo pripravljeni na odločilni korak. Verjetnost, da bomo storili kakšno napako, je največja ravno takrat, ko smo rdeči v obraz in polni evforije in adrenalina. Tudi kadar zelo resno treniramo in je čas eden od najpomembnejših faktorjev naše ture, si vzemimo vsaj toliko časa, da preverimo rezultate našega vzpona in se za trenutek zaustavimo, ponosni na to, kar smo v dani situaciji dosegli.
4. Znanje obvladovanja krila na zemlji mora biti primerno zahtevnosti terena, s katerega nameravamo vzleteti.
Če nekajkrat na leto uspešno štartamo na uradnih vzletiščih, to nikakor ne pomeni, da smo sposobni odleteti s kateregakoli hriba. Dodatna znanja so vedno dobrodošla in prav trening obvladovanja krila na zemlji (groundhandling) v različnih vremenskih pogojih in na različnih terenih, je eden od pogojev, da varno odletimo s hriba. Prav tukaj se velikokrat srečamo z zelo zahtevnimi vzletišči, kot tudi z zahtevnimi letalnimi pogoji. Seveda pa je nivo našega znanja tisti, ki nam določa izbiro vzletnega mesta. Naj vas tukaj še enkrat spomnim na znani rek, da zrak ne boli, neprimerni dotik s tlemi pa toliko bolj in kadar vzletimo, smo najprej grozljivo blizu tlom. Svoboda v zraku pride šele za tem, ko smo vse zadane naloge opravili z odliko.
5. Ko govorimo o bližini tal, se pogovarjamo tudi o pristanku.
Kadar odhajamo v hribe, si želimo seveda kar najlažjo opremo. V prvi vrsti so tukaj lahki ali ekstremno lahki sedeži, ki seveda ne nudijo dovolj pasivne varnosti. Prav zato so pristanki na zadnjo plat strogo prepovedani. Zato se moramo pravi čas odločiti za pristanek in se nanj ustrezno pripraviti – seveda z iztegnjenimi nogami.
Vas nisem prepričal? Naredite majhen poizkus. Tisti manj pogumni, lahko samo v mislih. Stopite na stol in se z njega vržite naravnost na tla - na zadnjo plat. Če boste imeli srečo, da se pri tem ne boste poškodovali in ko bo čas enkrat pregnal bolečino, boste zagotovo uvideli, da so noge najprimernejši pristajalni mehanizem.
6. Ne pozabimo na rezervno obleko, hrano in pijačo.
Klasičen nasvet, se strinjam. Velikokrat ga ne upoštevam, ker sem prepričan, da omenjene dodatne opreme ne bom potreboval. Življenje me potem velikokrat poduči drugače. Svojo zmoto in ignoranco spoznam najkasneje takrat, ko se znajdem nekje visoko med oblaki – najsibo na tleh ali v zraku - vendar premražen, lačen in žejen.
7. Previdnost ni nikoli odveč.
Kadar se na vzletno mesto podajamo s pomočjo lastnih mišic, je vsak dodaten gram teže odveč. Vendar se moramo zavedati, da je zelo narobe, če na ta račun trpi varnost. Tukaj imam v mislih reševalno padalo. Ker sem akro pilot, se vedno počutim manj varno, kadar letim samo z enim reševalnim padalom, kaj šele brez. Zato je moj nasvet zelo enostaven: nikoli, resnično nikoli se ne podajajte na nebo brez reševalnega padala.
8. Telefon imejmo vedno pri roki.
Jadralno padalstvo ni povsem vsakdanji šport. Hoja s padalom na hrbtu in posledično iskanje novih obzorij, še manj. Nikoli ne veste, kaj se vam lahko pripeti na vaši poti. Zato imejte vsaj telefon vedno s seboj. Še več, nameščen naj bo na mestu, kjer ga lahko brez težav dosežete. Ko boste enkrat viseli nekje na drevesu, s poškodovano hrbtenico, bo prekleto prepozno, ko se boste spomnili, da ste telefon odložili v nek nedosegljiv zadnji žep. Osnovni pogoj seveda je, da imamo napolnjeno baterijo. Sam imam telefon vedno pri roki. Kar preverite moje zgodbe na socialnih omrežjih in vam bo jasno o čem govorim.
9. Redno preverjajmo našo opremo.
Lahki materiali niso tako zelo robustni kot klasični materiali, čeprav nas izdelovalci tovrstne opreme nenehno prepričujejo, da je temu tako. Zelo lahka padala, ki jih uporabljamo za hojo in letenje, se morajo večkrat dokazovati v zelo surovih pogojih. Pretrganim vrvicam ali poškodbam tkanine se včasih težko izognemo. Ker moramo naši letalni napravi zaupati vedno in povsod, je naša naloga, da padalo redno pregledujemo in sproti odpravljamo vsakršne poškodbe, ki bi vplivale na varnost letenja.
10. Uporabljajmo opremo, ki je primerna našemu nivoju znanja in izkušenj.
Oprema, ki bo prilagojena vašim sposobnostim, ne bo zmanjševala užitka pri vaši dejavnosti. Prej obratno – uživali boste le, če se boste počutili dovolj varne. Tukaj ne bomo razpravljali o reševalnem padalu, ker sodi med obvezno opremo. Vedno pa si lahko nabavite lažjega. Nekoliko drugače je s sedežem. Lahko imate najlažjega, vendar če dvomite v uspešen pristanek, si nabavite takšnega z boljšo zaščito, na minimalistično izvedenko pa kar pozabite. Morda boste zaradi upoštevanja osnovnih načel varnosti nosili na hrbtu nekoliko težjo opremo in boste posledično nekoliko počasnejši, ali prelili celo kapljo znoja več. Nič ne de. Sledite tukaj ideji, ki so jo za svojo sprejeli preštevilni udeleženci maratonskih tekov po vsem svetu: zmagovalec je vsak, ki priteče skozi cilj.